Ko življenje usode karte razdeli,
le bleda slika ostane ti.
Ko zaželiš si, da kdo bi razumel,
obrisal solzo, te nežno objel.
Vem, da se tudi ti ob njem v noči prebujaš,
se sprašuješ ali sanjam te.
Bolečina na moja vrata trka,
duša moja v noči se gubi.
Potepuh sem, ki v tvojem srcu spi.
Zdaj, čez leta, ko že sivi so lasje,
stojim pred hišo, skrivam se,
kjer razočaral sem te, prizadel,
napisal pismo, za vedno odšel.