Jutri bo dan veselja,
meni pa bo hudo.
Dan, ko nevesti v belem
je prelepo.
V smehu bom solze skrila,
pela vso noč do dne,
jutri bom izgubila
svoje srce.
Kot da odšle bi z vetrom,
sanje zbledele so,
z najinih polj obljube
več ne cveto!
Vidim, da ni več v tebi
sreče nekdanjih dni,
za skupno pot pred nama
sonca več ni!
Jutri zvon me k poroki vabil bo,
svatje bodo zapeli vsi mi v slovo.
Vedel pa izmed njih ne bo nihče,
da sem skrila za smeh solze!