Kadar grem prek širnih polj zelenih trat,
vem takrat, da sem bogat, ko sem še mlad,
ko vse žuljave umijem si dlani,
pod koraki zemlja mi dehti.
Ko posije v jutru sonce po bregeh,
se razlije po licih veder smeh,
v lahnem vetru rosne trave zvalove,
sveži hlad spet seže mi v roke.
Ves vesel na svoji grudi tu živim
in za kraji tujimi ne hrepenim,
domek svoj ne menjal bi za kup zlata,
saj nikjer ni lepše kot doma.