Kje je tisto davno poletje,
ko seno je zadišalo iz dobrav?
Reci, da ga nisi pozabil,
da še vedno se spominjaš mehkih trav.
Kje so tisti zlati večeri,
najini sprehodi v mraku za vasjo?
Tiste so stezice zarasle,
naju skupaj tam nikoli več ne bo.
Pridi, kot nekoč si prihajal,
moj spomin ohranil je le srečne dni.
Zate mi globoko v srcu
večna nepozabna roža še cveti.
Misel mnogokrat išče
te v svetu, kamor si tedaj odšel.
Vendar brez povratka kot reka
čas ne da nam več nazaj, kar nam je vzel.