Pod nebom gre oblak,
oblak ko ptič lahak;
čez gore, čez doline
podi ga sever jak.
Oblaček beli moj!
Pač plul boš nad vasjo,
v dolini tam globoki
postoj nad njo, postoj!
Na hišo sred’ vasi
z višave se ozri!
Ne mara, da pred hišo
tam nekdo zdaj sedi.
Če videl boš obraz,
v okviru zlatih las,
glej, v duši sem ga nosil,
obraz ta, nekdaj jaz.