Prešat šla sva v zidan’co, bil je večer prelep,
čriček med brajdami je pel, svetil je mesec bled.
Ko sladki mošt se je cedil, sod vse bolj poln je bil,
meni pa tvoj pogled je vroč obljubljal romantično noč.
Zdaj mimo že je dvajset let, spet sva v zidan’ci,
mnogo zgodilo se na svet’ od tiste je noči.
Čez lepih mesecev devet sinko se je rodil,
z nama vsa leta v zidan’ci se prešati je naučil.
Tako sedaj lahko midva pred zidan’co se usedeva,
ob trti mlade so roke, nama pa igra srce.
Pa kaj, če hitro čas beži, vsak dan je treba uživati,
le zdravje nama služi naj tako, kot je do zdaj.