Prijetno popoldne in hladen vetrič
pod krošnjami starih dreves.
Klopca v gaju, brstenje v maju,
poslušava ptiče žgolet.
Najprej mal’ malce, sproščeni klepet,
kako lepo je živet.
Gradiva načrte, tvoje oči so zazrte
v serijo mojih besed.
Pa sva sanjala vikend na morju,
gradila bajto v Zagorju,
tako lepo je sanjati v dvoje,
da ni res (da ni res), to ni res (to ni res).
Ko so lipe cvetele in bil je lep maj,
sva šla na sprehod v gaj.
Ko so lipe cvetele in je bil maj,
sem na klopci obljubil ti raj.
Mobi v tvoji torbi kar naprej je brenčal,
najraje bi ga v grmovje zagnal.
Postala si živčna, kasneje še izbirčna,
počasi izgubljam te.
Pa sva sanjala vikend na morju,
gradila bajto v Zagorju,
nato pripeljal se on je z BMW-jem
in si šla (in si šla), si odšla (si odšla).
Ko so lipe cvetele in bil je lep maj,
sva šla na sprehod v gaj.
Ko so lipe cvetele in je bil maj,
sem na klopci obljubil ti raj.
Ostal je spomin na maj,
ostal je spomin na maj.