Nis’m John Travolta,
v plesu res j’z nis’m k’kšn as,
čist povprečna sorta,
kadar plešem, migam čist’ počas’.
Všeč pa mi je ena punca,
ki prepleše rada vse noči,
miga, da vse se gunca.
Le kako naj se približam ji?
Dons s’m se odloču,
da zvečer povabim jo na ples,
kar pred njo bom skoču,
saj ne bo verjela, da je res.
Vsi bojo debel’ pogledal’
in smejal’ mogoče se tako,
glej ga, zlodja, bojo rekl’,
ko se primem jest za svoje …
Ho-ho-ho-ho-ho-ho-hozentregerje,
ho-ho-ho-ho-hozentregerje,
hozentregerje, je-je-je.
Res sem se odloču
in takrat povabu jo na ples,
kar pred njo sem skoču,
komaj je dojela, da je res.
Fantje več se ne smejijo,
zdaj tud’ oni plešejo tako,
kikle kar po zrak’ frčijo,
ko se primemo za svoje …