Smo štirje mladi študentje bili,
ki smo ga ful radi žurali vsi.
Pred nami na dlani bil je ves svet,
razgrnjen kot pisan mavrični cvet.
Ni nam b’la odveč nobena fura,
da smo le pršli do dobr’ga žura.
Tišal smo hrošča čisto do konca,
sam’, da bi se dokopal do mau sonca.
Hop, akcija, k’r šli smo na morje,
metal žabce v toneče obzorje,
čekiral punce in pijuckal pivo,
martinčkal čez dan, zvečer šli smo na rivo.
Ouo, to bil je lajf taprav,
za tistim poletjem nam je zmerej žal,
ker smo bli brez prebite pare,
reševale so nas le kitare.
Ouo, to bil je lajf taprav,
za tistim poletjem nam je zmerej žal,
na vročem pesku z gajbo piva,
lepa dekleta in muzika živa.
Vonj po morju kremi Ambre Solaire,
nimaš druzga, kot da preklopiš v ler,
se prepustiš vročim žarkom in uživaš,
srkaš mrzlo pivo in meditiraš.
Ko slan veter spet prinese spomine,
v nas prebudi stare poletne skomine.
Zaprašena kitara v kotu vabi na ples,
a tokrat, fantje, gre vse bolj zares.