Padel sem na tla,
to morje je brez dna,
za sabo ruševine
veš, pustila sva oba.
Le kaj mi je ostalo zdaj?
Sam sedim in vse je šlo,
le prazen list pred mano ve
kaj vse bi dal za njo.
Zame puščava je,
kjer morje je bilo
in jaz še vedno slikam
v mislih tvoje si telo.
Zame ni vetra več
in sonce je zašlo,
le ti edina zvezda si
za moje temno nebo.
Vi boste razumeli me,
prijat’lji stari,
ko spet namesto njenih las
božam strune na kitari.