Spet jutro je in v sobo gre,
razliva se po tleh, po nama, nama.
Med nama je milijon zamer,
za uspeh v neuspeh sva kriva sama.
Vonj po kavi še taprazen je, ni pravi,
vsak v svojo stran postrani v posteljo strmi.
V tišini.
Dlan v dlani dolgo ni več kot predlani
in le čudež bi lahko to tišino umiril.
Sekunde so minute, ure, dan.
Zasanjana, oba odmaknjena,
na tej blazini ni odtisa kot nekoč.
Zasanjana v tla le gledava,
to jutro naj odnese ta poletna noč.
Vse lepo v meglo je zavito,
kar med nama je bilo, je skrito,
jutro tiho kot vse najino.
Vsak je sam.
Vse lepo je zdavnaj že razbito,
kar med nama je bilo, je skrito,
jutro nosi najino slovo.
Zasanjana, oba odmaknjena,
na tej blazini ni odtisa kot nekoč.
Zasanjana v tla le gledava,
to jutro naj odnese ta poletna noč.
V nama je zasidrano slovo
in vleče oba na dno, le upava lahko,
da bo jutri jutro najino
spet obsijano bolj, z novo ljubeznijo.