Ko luna najde večer
in jugo gre v tvojo smer
in jaz sem jaz, ti si ti,
kot en vdih med ljudmi.
Ko luna najde nebo,
si me objela kar tako.
In se umirim, ne hitim,
s tabo spet živim.
Sto trenutkov,
a je le en dovolj,
da srce poleti do rimske ceste.
Sto občutkov,
a je le en dotik,
en utrip srca dovolj za naju dva.
Ko luna najde večer
in nebu izriše okvir,
v tebi se prepoznam
in sebe bolje poznam.
Nežno mi šepneš, kot znaš,
roko čez ramo mi daš,
da se umirim, ne hitim,
s tabo spet živim.