Ljubezen, pesem in pijača, fant moj, živet se splača,
in pa pozabit nikdar ne smeš na smeh!
Bodi vedno dobre volje, pa od vseh živel boš bolje,
pusti neumnim žalost, obup in solze v očeh!
Mamo vsak lahko je slaču, foter pil je in beraču,
to je njegova bla mladost!
Po ulicah se je klatu, vedu je za smrad in blato
in za ljudsko vso norost.
Je gledal naš pokvarjen svet objokan, lačen in ves bled
ko nekdo mu rekel je modrost:
Ljubezen, pesem in pijača, fant moj, živet se splača,
in pa pozabit nikdar ne smeš na smeh!
Bodi vedno dobre volje, pa od vseh živel boš bolje,
pusti neumnim žalost, obup in solze v očeh!
Je odrasel v moža, bridkosti poln in poln gorja,
usoda ga je tepla spet in spet.
Z najslabše je plati spoznal življenje,
žalosti se vdal, se spraševal: A splača se živet!?
Ko mu blo je zlo hudo, tako, da več naprej ni šlo,
takrat se spomnu je na star nasvet:
Ljubezen, pesem in pijača, fant moj, živet se splača,
in pa pozabit nikdar ne smeš na smeh!
Bodi vedno dobre volje, pa od vseh živel boš bolje,
pusti neumnim žalost, obup in solze v očeh!
Odtlej se tega je držal, nikoli ni bilo mu žal,
z dobre je plati sprejemal vse.
Metal stran je vse skrbi: oh, saj le enkrat se živi!
Življenje mu bilo v veselje je!
Radost svojo je delil z vsakim, ki ga je dobil,
da ves obupan sam poseda le, pa mu je reku:
Ljubezen, pesem in pijača, fant moj, živet se splača,
in pa pozabit nikdar ne smeš na smeh!
Bodi vedno dobre volje, pa od vseh živel boš bolje,
pusti neumnim žalost, obup in solze v očeh!
Je prekoraču osemdeset let, je vedu, da bo moral umret,
a v življenju nič ni naredil.
Takrat grenkobo je spoznal in malo se pokesal:
nič zanamcem nisem zapustil!
Oporoko je zato napisal, ki ne bo je čas izbrisal,
v njej življenjsko je modrost razkril: