Ko mi je težko pri srcu,
vedno nate spomnim se.
Na prelepo to dolino,
tam kjer jaz rodil sem se.
Kjer spoznal sem prvo punco,
prvi sem poljubil te.
To bili so srečni dnevi,
tja za vedno vračam se.
Vedno ostal bom Kranjski Janez,
Kranjski Janez bom ostal.
Tu so moje korenine,
ki jih ded je posejal.
Vedno ostal bom Kranjski Janez,
tega vzame mi nihče.
Tu je moja je moja kri in zemlja,
tukaj moje je srce.
Sanjali smo iste sanje,
vse imeli pred seboj.
Francelj šel je v tujino,
Mojca delat šla zastonj.
In ti si se poročila,
Jože je doma ostal.
Prazna naša je dolina,
tja se vedno vračal bom.
Vedno ostal bom Kranjski Janez,
Kranjski Janez bom ostal.
Tu so moje korenine,
ki jih ded je posejal.
Vedno ostal bom Kranjski Janez,
tega vzame mi nihče.
Tu je moja je moja kri in zemlja,
tukaj moje je srce.
Vedno ostal bom tisti Janez,
ki se vrnil bo domov.
In pozdravil bom prijat’lje,
če me kdo bo sploh spoznal.
V srcu nosil bom spomine,
solze bom v očeh imel.
Sedel bom sam pod lipo
in stare pesmi pel.