Pišem tisto pesem, lepe so tvoje oči,
pijem čisto vino, kot da je tvoja kri.
Se večkrat spomnim nate,
na tvoje luči,
še kdaj bi risal zate,
za tvoje dlani.
Ni mi mar za bližino,
za čas, ko nisva midva,
vračam se v valove,
vetrove tega sveta.
In grem in grem še dlje.
In grem in grem do nje.
In grem in grem še dlje.
In grem in grem do nje.
Pišem tisto zgodbo, v kateri sva jaz in ti,
moje roke so vlažne in včasih rosne oči.
Vse, kar sva imela,
se enkrat rodi,
vse, kar si objela,
še vedno stoji.
Ni mi mar za bližino,
za tuje poljube do dna,
padam nazaj v tišino,
s pogledom vse do gora.
In grem in grem še dlje.
In grem in grem do nje.
In grem in grem še dlje.
In grem in grem do nje.
Te peljem do obzorja, tja, kjer živiva midva,
tam, kjer roke so močne in se želja nikdar ne konča.
Še dlje proti soncu, do tvoje iluzije,
še dlje, še dlje, še dlje.