Pred menoj je le prepad,
temna žalost me objema,
tolažbo lažno mi ponuja.
Iz srca pa slišim jaz,
tih očetov nežen glas,
rešitev bilko mi ponuja.
Slišim besede očeta še:
“Na vse misli dobri Bog,
kakor ljubiš, to se vrača.
Če ljubezni konec je,
druga čaka te nekje,
po dežju vedno sonce sije.”
Sine moj, ne joči, ne
življenje dati eni le,
če usojena ti ni.
Naj se solza posuši,
naj ti bo to le spomin,
moder človek svojo žalost skrije.
Oče moj, ne morem, ne,
življenje dati eni le,
če usojena mi ni.
Nocoj bom žalost utopil,
solze v vinu posušil,
moja zvezda, ki me v temi vodi.