Popelji me v gozdove, kjer listje šelesti,
ko pesem mi pomladi, po tiho govori.
Res je lepo in nad nama le modro nebo.
Stisni v objem me in reci, naj nikdar ne grem.
Kje si nabral vse te rože, ki mi jih daješ v lase.
Drobni spomini nate, ki v meni še žive.
Kje si nabral vse te rože, me boš odpeljal kdaj tja,
kjer drobni cvet iz tvojih bom rok nesla si do srca.
Naj traja vsaj za vedno, mogoče tudi dlje.
Vse dokler mi cvetje, ti skrival boš v lase.
Res je lepo, nama priča je modro nebo,
saj le to dobro ve, v sebi nosim zdaj tvoje ime.
Naj ti priznam, da cvetim vedno znova spet, ko si z menoj.
In najlepši je cvet poljub tvoj za lahko noč.
Tvoji poljubi so rože, ki v meni zacvete.