Mal’ se dan budi, vsem se kam mudi,
vsi so resni in zamišljeni.
A meni je lepo, saj ko bo sonce zašlo,
spet objemam se z mojo deklico.
Ko pridem na pomol, ji podam roko,
peljem jo na svojo barčico.
Vem kaj si želi, da odplula bi,
proč iz mesta in od vseh skrbi.
Skupaj odplujva po sinjem morju,
kakor galebi po širnem obzorju,
z belimi jadri odjadrajva nekam daleč vstran.
Prve že zvezde na nebu žarijo,
naj nama najino pot osvetlijo,
da bova lažje našla svoj košček sanj.
Ko se zvečeri, vem da prideš ti,
da s seboj na morje vzameš me.
Srček bije mi, ker z menoj boš ti,
da odpelješ me od vseh ljudi.
Pridem na pomol, ti podam roko,
pelješ me v svojo barčico.
V njo zdaj sediva in poiščiva,
otok, ki bo le za naju dva.