V moji kleti, v moji kleti so nova spoznanja,
stare knjige, ki ponujajo večna iskanja.
Se še spomniš, kako dvigal sem najino svečo,
ko metala si še zadnje ostanke v vrečo?
Dež ni jenjal, dež ni jenjal in strašno je lilo,
kot nebo bi imelo mesečno perilo.
Kje naj iščem, kje naj vprašam za svoje otroke,
ki so sprali jih v reke in potoke?
Kot ideje, ki pritečejo izpod odeje,
vse ideje prikapljale so izpod odeje.
Naj te skrijem, naj te skrijem med tale ramena
in posejem v tvoje njive moja semena.
Tvoja polja so že polna mlade solate,
prava hrana za polža, ki čuvam ga zate.
Naj te vzamem, naj te vzamem s seboj v gozdove
in naženem nate moje volkove.
Naj te stisnem, naj te stisnem med tele krake
in za vedno pritrdim te na svoje vijake.