S temo sem se zlil, nove čute sem razvil. Glas oddaljen vabi.
Kot da samo se zdi v misli mi polzi, da izogne se pozabi.
Neznana moč puhti opazuje brez oči vsrka se v spomine.
V brezčasju ni razdalj in negotovih tal ta minljivost mine.
Kako mi zadišiš in z dotikom posadiš na prestol mojega navdiha.
In želja dveh teles se zlije v ples dreves, da še tišina tiho diha.
Kako mi zadišiš ko v krču sapo zadržiš, da užitek čas ustavi.
Spoznavajo telo konice prstov čitajo te v brajlovi pisavi.
Kako mi zadišiš ko na perutih poletiš tja kjer sever brije.
Takrat snežinka si naenkrat, ki pleše z njim korak da s plaščem te pokrije.
Šampanjca si nalijeva in v detelji počijeva da misli mi umiriš
Odkar v tebe sem ujet mi ni težko biti poet, ko mi zadišiš