Ko zvonovi zapojo, v sebi čutim novo moč,
sok svetlobe bo popila nova žejna noč,
ko zvonovi zapojo.
Starec sklonjen nad zemljo in poboža jo z roko,
s svojo hrapavo dlanjo, kot da začutil bi slovo,
ko zvonovi zapojo.
Ko končajo se poti, ko naenkrat jih več ni,
ko si le še sam s seboj, kot se zgodilo je nocoj,
in zvonovi zapojo.
Molitve novih dni počasi odkrivajo sledi
do koč … osamljenih ljudi.
Le pajčevina še drži do skritih pesmi,
ki smo jih… ukradli večnosti.
Vem, da je vse več ljudi, ki ne slišijo zvonov,
ko se v poznih urah sami z dela vračajo domov,
in zvonovi zapojo.
Vsi osamljeni ljudje so le školjke stisnjene,
ki začutiš jih šele, ko školjka sama se odpre,
in zagledaš bisere.