Napisal sem pesmico,
zaigral sem jo očetu, da bi mi ocenil jo.
A nasmehnil se je:
»Čudne pesmi pišeš, sin, kdo te bo poslušal le?«
Ker moj oče, ker moj oče nikdar razumeti noče,
da se svet postaral je za dobrih štirideset let
od takrat, ko je naš ata bil še mlad.
Jaz nasmehnil sem se,
kot da mi vseeno je, kot da mimo mene gre.
A nekje na dnu me boli,
da nobena moja pesem všeč očetu ni.
Ker moj oče, ker moj oče nikdar razumeti noče,
da se svet postaral je za dobrih štirideset let
od takrat, ko je naš ata bil še mlad.
»Brez harmonike ni nič, moj fant,
harmoniko posluša danes vsak,
brez tega inštrumenta nisi muzikant,
na take glej, kot sta Avsenik in Slak.«
Ker moj oče, ker moj oče nikdar razumeti noče,
da se svet postaral je za dobrih štirideset let
od takrat, ko je naš ata bil še mlad,
od takrat, ko je naš Francelj bil še mejčken fantek,
od takrat, ko je naš foter bil še …
Bil sem mlad fant vesel
in rad sem lepe pesmi pel …
Ata bil še mlad!