Stoj Marija,
kam odhajaš,
koga puščaš za seboj.
Tvoje misli,
so rodile,
vso pšenico mojih polj.

Tvoje slike in dlani,
so kot bajke teh gozdov,
čuj Marija,
slišiš pesmi,
pesmi z najinih gradov.
Vse preveč nerodnih je poti,
poti do doma,
mnogo več,
še mnogo več,
jih gre od tam.
Vse preveč,
preveč je teh postaj v življenju dneva,
ko ta umre,
umreva midva z njim.

Stoj Marija,
kam odhajaš,
koga puščaš za seboj.