Ne čutim tistih več bremen,
ki čutil sem jih še pred leti.
Ne pišem tistih drobnih rim,
verzov, ki so že prekleti.
Le vonj železniški postaj
ostal zdaj daleč je za mano,
a vidim v drugih ga ljudeh.
Vem, le spremenil sem se spet.
Gledal v igrah sem ljudi,
opazoval sem njihov ples.
Zdaj vem, da predno pade dež,
nizko leta ves mrčes.
Le vonj železniških postaj
si našel druge bo preroke.
Iskali bodo le moj greh,
a jaz spremenil se bom spet.
Če bom nekoč odšel od tod,
izbral si bom kamnito stezo,
ker že od nekaj let nazaj
se ne sprašujem več: »Zakaj?«
Le vonj železniških postaj
bo še naprej iskal domove.
Iskal bo, dokler stal bo svet,
a jaz spremenil se bom spet.