Prav ti je, prav ti je.
Po puščavi in goščavi,
med grmovjem, trnjem in zvermi,
lovil si, brez kančka vesti.
Preslišal si vsak moj nasvet,
prijateljem namenjal prezirljiv pogled.
In zdaj premagan obnemogel si na tleh,
kjer skesano prosiš pri ljudeh.
Prav ti je, sam si to iskal,
lovec, ki je plen postal.
Morda se ti je skrhal meč,
saj vem, da tebi je še sanjati odveč.
In ko za hip te tvoj napuh je zaslepil,
v trenutku svoje si dobil.
Se še spomniš svojih žrtev,
obrazov, imunih na smeh,
sedaj, ko vse je šlo po zlu,
pred njimi tiho klečeplaziš brez sramu.
a žal nihče ne sliši klicev na pomoč,
ki duši jih neprepustna noč.
Samo, da veš, ostajam tu
in ne glede na vse, spremljam te.