Pomlad prihaja, tebe ni,
za hišo travnik zeleni
in spet je v bregu zvončkov cvet,
kot bi zapadel prvi sneg.
Pomlad prihaja, vrni se,
želi in kliče te srce,
čeprav je vse brez upanja
in nikdar več ne boš prišla.
Brez upanja to pomlad bom med rožami hodil,
v srcu več nisem mlad, niti vesel.
V tihi kraj me korak ob večerih bo vodil
in tam le spomin z menoj te bo objel.
Še lani skupaj sva bila,
presrečna, polna sanj, želja,
da ti v obleki beli boš,
nevesta sredi majskih rož.
Življenja reka se skali,
pretrga sanje, vse vezi,
v daljave sinje si odšla
in me pustila samega.