Topel vetrič lase mi boža,
tako kot roža sredi zime,
na pomolu grejem spomin
na dih, ki ne mine.
Onkraj sveta je zdaj korak tvoj
šel s trebuhom za kruhom
in vzel s seboj
del je mojega srca.
Sanjam te sanje, ki so kot pravljica.
Kjer mavrica se vzpenja na vse strani neba.
Tamkaj prijatelj se zopet snideva,
da z belim črnilom skupno zgodbo spiševa.
Vsako je pismo sladka pesem.
Kot čez gore ti ponesem
vse novice od tukaj,
kjer midva sva doma.
Čakam na vlak, ki te pripelje,
da spet moja te roka odpelje
v svet prijateljstva večnega.