Nič več žito s srpom se ne žanje,
nič več s koso zjutraj ne kosi,
nič več ne pojo nam stare statve,
nič več se kolovrat ne vrti.
Nič več se zvečer nikjer ne poje,
nič več po domače ne zveni,
vse pozablja korenine svoje,
malo šolar se o njih uči.
Pustite mi vsaj moje pesmi,
presvetle iskrice pradavnih dni,
nastale so iz sreče in ljubezni,
dehtijo kot rdeči nageljni.
Pustite mi vsaj moje pesmi,
spominjajo me na moj dragi dom,
zapete v naši lepi so besedi,
odzvanjajo kot moj domači zvon.