Nebo je čisto jasno, prišla je spet pomlad.
Odmeva petje glasno, pastirček vriska mlad.
Na travniku otroci v krogu rajajo,
za roke se držijo, tako jim je lepo.
Čez polje mlada žena po stezi mi hiti,
je žalostna in bleda, glej, briše si oči.
Ko vidi to veselje, otroško to radost,
pomisli na preteklost, prevzame jo bridkost.
Le pridi, otrok, k meni. Nikar se me ne boj.
V naročje bom te vzela, če ravno nisi moj.
Naj gledam te prejasne, nedolžne te oči.
Le v njih je tista sreča, ki zame več je ni.
Bilo je dete milo, kot ravno zdaj si ti.
Ob cerkvici tam spodaj v grobu mirno spi.
Tja doli večkrat hodim, obiščem njegov dom.
Otroke tuje gledam, saj mati več ne bom.