Oj, zemlja širna, zemlja lepa,
ki vsa si bila moja last.
Zej ozka kletka me zaklepa,
ko ujel sem se v nesrečno past.
Ostrigli, oj, so mi peruti,
da ni mi moči v sinjo dat.
Čez hrib in dol gorje siroti,
ne nosi več me vzgled krepak.
Za mano ure sončne sreče,
pred mano groza temnih dni.
Krog mene stene večne ječe
pa naj spomin me veseli.
Zdaj sončni gaj se v cvet odeva,
oj, sončni gaj, moj rojstni kraj.
Glasno tam ptičkov zbor prepeva,
tu moj izgublja se vzdihljaj.