Jaz sem dolgo že na cesti,
cesta pač mi reže kruh,
storil sem po svoji vesti,
nisem klošar, ne lenuh.
Muke moje so vozniške,
v uti tej privezan ždim,
ni dopusta, ne bolniške,
prav po pasje tu trpim.
Zakon pitje omejuje,
s hrano dohtar me straši,
cigareta tud’ škoduje,
za dekleta časa ni.
Vse, kar danes mi ostaja
je le dober apetit,
s plačo itak se ne shaja,
slabše sploh ne more bit’.
Kje so tisti zlati časi,
ko šofer je bil gospod?
V mestu prvi, car na vasi,
bil je zakon vsepovsod.
Kje točajke so prsate,
ki mežikale so jim?
Polovile so bogate,
z njimi izginile v spomin.