Nocoj bedijo majske rože,
ura bije polnoči.
Mesec s svoje zlate lože
se navihano smeji.
Oj, ljubi mesec, ti ne vidiš
moje ranjeno srce,
če bi videl, pa bi vedel,
da hudo mi je.
Le nekaj ur je še do jutra,
ko oditi moral bom
in morda za dolgo časa
zapustiti najin dom.
Obljubi, da ne boš jokala,
ko v slovo te bom objel.
Upam, da se zdrav bom vrnil
bolj vesel kot prej.
Življenje ni takšno, kot mi si želimo,
ko v pričakovanju mu naproti hitimo.
Da srečo spoznal bi, jo moraš zgubiti,
nazaj jo dobiti je vedno težko.