Nikomur ne bom odgovarjal,
zakaj hodim sam skoz’ življenje.
Tudi jaz ne sprašujem nikogar,
kako si življenje kroji.
Je meni bilo na tej poti
odmerjeno vse po pomoti
in smejati se znam le v samoti,
zaupanja nimam v ljudi.
Prazna posoda je moje življenje,
na soncu se žgočem brez vode suši.
Rad bi vsaj enkrat prišel do oaze,
kjer mimo palme potoček šumi.
Zakaj bi ljudem odgovarjal,
če v svoji samoti uživam,
kaj tešil radovednost nekomu,
ki nikdar me ni razumel.
A pridejo včasih trenutki,
ko v srcu se zbujajo sanje,
a želim, da nekdo bi ob meni
v mraku večernem sedel.
Rad bi vsaj enkrat prišel do vodnjaka
in s polnimi vrči odšel v nove dni,
da bi me v zlato obzorje iz mraka
do sonca svetle vodile poti.