Nekoč je bila senožet na hribčku za našo vasjo,
tam je žarel junijski cvet kakor zlato.
Tja oče je s koso odšel v jutranjo zarjo vesel,
kjer ob poteh je še zaspan šipek cvetel.
Sem stekel tedaj v senožet po rosi za njim bosopet,
tisoč glasov sončnih bregov pelo je spet.
Preko cvetočih poljan s pticami vstajal je dan,
z njimi odšla je v nepovrat moja pomlad.
A zdaj ni več senožeti in sonce zakriva mi gozd,
tam pojejo z vetrom macesni, spomini na mojo mladost
in zopet zagledam kosca in dečka, ki teče za njim,
ko brinovka v gnezdece svoje k mladičkom vesela vzleti.