Za sivo goro, za majhno vasjo,
na koncu vasi siv starček živi.
Že dolgo živi, že dolgo je sam,
vsak dan je bolj siv, vsak dan je bolj sam.
Gre z velo roko čez sivo glavo,
skoz’ okno strmi na prazne poti.
Šel sinko drugam in ženke ni več,
po hčerko pa mlad je ženin prišel.
Gre z velo roko čez sivo glavo,
a misli, morda že kmalu bo čas,
že kmalu prišla bo žena s koso,
na grob za vasjo nikogar ne bo.