Tam na koncu ulice je rumena hiška,
v njej živi porednica, ki jo kličem miška.
Od takrat, ko sva midva prvič zaplesala,
skupaj z veselice šla, več miru ne da.
Zjutraj jezen sem na njo: »Ti presneta zgaga!
Spet si mi ukradla noč!« Ampak ona zmaga.
Ker so njene ustnice sladke kot maline,
vedno je po njeno vse, jeza mine me.
Ko sonce za goro se skrije in čez nebo se noč spusti,
že pride, se k meni privije in sladke delava stvari.
Nihče ne verjame, da luna je kriva, da se ne naspim!
Vsi vejo, da miško poredno vso noč lovim.
Hodim kakor mesečnik, v službi resno škripa.
Ko pa pride, spet srce noro mi utripa.
Sveža in spočita je, saj je dan prespala,
k meni zlezla čez balkon, da bom njen mačkon!