Ko nekoč sva se spoznala,
skoraj bil otrok si ti,
sva poljub skrivaj si dala,
ki še zdaj v meni spi.
Sva ljubezen si priznala,
zame se vrtel je svet,
a čez čas sem ti dejala,
da pod srcem raste cvet.
Leta so naprej bežala,
gube risala v obraz,
ko ob tebi sem zaspala,
trepetala prav ves čas,
da oko ti sonce išče,
ki v meni le še tli,
žal srebrne niti riše
čas, ki nam prav vsem beži.
Mlajša, boljša, lepša, slajša
vedno se bo našla kje,
se bojim, da tebi, ljubi,
bi ukradla kdaj srce.
Mlajša, boljša, lepša, slajša
se sprehaja naokrog,
pa čeprav le jaz bila bi
v objemu tvojih rok.
Če ljubezni tihe misli
kdaj v nočeh vse polete
med skrivnosti davne, lepe,
ko zatrepeta srce,
a oko ti sonce išče,
ki v meni le še tli,
žal srebrne niti riše
čas, ki nam prav vsem beži.