Včasih bila prašna je cesta,
jaz pa še deklica,
z doma odšla v tuja sem mesta,
ne da bi vedela,
da bo nekoč sivo zidovje,
vzelo zelene poti,
čas bo divjal, me okoval,
zdaj se mi vedno mudi.
Tam, kjer je moje srce doma,
najdražji moji žive,
kjer postanem spet deklica,
ki rada smeje se.
Tja, kjer je moje srce doma,
kjer po domače pojo,
vedno znova bom pot našla,
nazaj v Slovenijo!
Včasih je znal sosed sosedu
reči vsaj dober dan,
zdaj pa zbeži raje pogledu,
sredi ljudi je sam.
Naša je vas kakor oaza,
sredi puščobe sveta,
vlada nasmeh, sreča v očeh,
vsakdo ti roko poda.