Tam sredi ravnine je hribček, kjer drevje in cvetje diši,
vrh hriba je taborsko obzidje, pod njim vas Krtina leži.
Ko sonce za Triglav zaide in luna nad hribom visi,
domači mi zvon spet zapoje, s Trojice se hrup oglasi.
V svitu leskeče se Rača in Radomlja tiho šumi,
tedaj vas Krtina zasanja, le dekle pri oknu sloni.
V nedeljo pa družba vesela se zbere iz cele vasi,
veselo zaigramo, pojemo, preženemo vsake skrbi.
Jo mahnemo v Dob in Domžale, pa proti Moravški dolin’
al’ pa gremo na Trojane, kjer sladkih se krofov dobi.
Najlepša je pesem domača, najlepše domače dekle,
najlepša vasica domača, saj vedno tja vračamo se.