Odhajaš proti sončnemu zahodu,
le bleda senca si nekje v daljavi,
izginil skupaj boš z večerno zarjo,
stopinje bo prekril ti mrak sanjavi.
Utihnili so črički sredi rose,
‘zgubile zvezde so sijaj poletja,
šume gozdovi žalostno v večeru,
umolknila je ptica sredi petja.
Le enkrat še tja pelji me, kjer spijo travniki,
le enkrat še zašepetaj mi nežno na uho,
le enkrat še naslonim naj na ramo ti glavo,
le enkrat še objemi me kot tiste srečne dni.
Noči poletnih sanj so ugasnile,
zamrla pesem je srca brez tebe,
ostala sredi sem dobrave sama,
srce napolnilo je hrepenenje.