Dan, siv in meglen
gleda me z očmi,
polnimi gneva.
Ti daleč nekje
se ne spomniš več
mojega smeha.
Vem, z njo si odšel
meni pustil si
jutra sivino.
Sled mojih solza
je prekrivala
belo blazino.
A nekje še sonce je,
vem, da so srečne ljubezni še.
Ko spomin prebolim,
srečna bom tam odšla.
Vse, kar zdaj imam,
tisoč je vprašanj
in sled spomina.
Kam naj sama grem,
vsak je dan sedaj
zame ovira.