Ko približa se jesen življenja,
začuti vsak, da pot se mu izteka.
Že glas zvonov v daljavi se prebuja
in glej v trenutku tem življenje novo se nekje poraja.
Nocoj je v utrudno vas jesen prišla,
neslišno tiho je pobrala cvetje.
Mrakove tožno, gosto detje
in mrtvo listje usipa se na tla.
Že mrzle sape veter nosi spet
in zadnji cvet umrl je sred’ pustih trat.
Za smrt nekomu še pojo zvonovi,
a v zemlji zrnje klije za pomlad.
Drevesa žalostno stoje, vsa onemela
in siva pajčevina glej, zdaj tam visi,
kjer prej vse dneve nam je ptica pela,
le prazno gnezdo je ostalo še po njej.