Kot noč sem črn, vesel kot dan
in strehe so moj drugi dom,
zagledam prvi, ko sine dan
in sonce gre čez plan.
Kdor sreče z mano si zaželi,
ta gumbe naj prešteje si,
sem nasmejan prav do vseh ljudi,
saj večje sreče ni.
Ko pride sobota, pokličem dekle,
da pojde z mano na promenado,
zaljubljena je, vedno mi govori,
zame edini si.
Če boš me vzela, kesala se boš,
nikoli spala, boš vedno prala,
a ona odkima, da nič ji ni mar,
čeprav sem dimnikar.
In tako je bilo, da postal sem mož,
ženi dam vsak dan sreče zvrhan koš,
ona mi govori, le verjemi mi,
zame ni moža na svetu boljšega.