Moj avto in jaz se imava rada,
že v jutranjem mraku od doma greva,
za nama ostajajo črne skrbi,
pred nama nov dan žari.
Doline tihe, vasice skrite,
potoke bistre zapuščava,
pa spet čez griče in čez doline
med bele hiše prihajava.
Moj avto in jaz sva junaka oba,
se nič ne bojiva dežja in snega,
pred nama preženejo temo s poti
prižgani reflektorji.
Za nama mesta, pred nama mesta,
nikoli cesta se ne konča,
motor prepeva vse ure dneva,
kako je lepa Slovenija.