Ko na zemljo mrak se spušča,
se na gori oglaša zvon, bim bom,
noč se spušča, noč prihaja,
jaz pa sam bom spet ostal.
Pa spet bom vzel harmoniko
in zaigral si pesmico,
ki spomnila me bo na te,
ki ranila si mi srce.
V večerih dolgih sam sem zdaj,
a moj spomin beži nazaj,
nazaj v trenutke srečnih dni,
ki si mi jih dala ti.
Pesem vsak večer odmeva,
vsak večer me boli srce
in spomin na dneve srečne
v oči privabi mi solze.