Pod to goro zeleno
raste mi rožmarin,
kdor si ga utrga, naj dobro ve,
da mu bo drag spomin.
Pod to goro zeleno
ljubil sem tebe samo,
pa me srce je prevaralo,
kako mi je hudo.
Rožmarin je ovenel,
ko sem šel v tuji svet,
suhi ta cvet pa mi je dehtel
še mnogo, mnogo let.
Pod to goro zeleno
vrnil se bom nekoč,
morda pa tam spet našel bom
si rožmarin cvetoč.