Se skrilo je sonce za sive gore,
a naš Janez pa nad polhe gre,
junak še nastavil ni svojih pasti,
pa že ob ognju si greje kosti.
Iz čutare večkrat potegne krepko
in že tam ob ognju spi sladko
in sanja veselo, da polhe lovi,
a zjutraj zlato ga sonce zbudi.
Ves premražen zdaj domov hiti,
pa mu čutara prazna za pasom zvoni.
Na poti domov ga pošteno skrbi,
kaj bo rekel svoji ženkici,
ker ona težko ga že čaka doma,
kosilo bo pa brez mesa.