Ptice so za soncem šle,
rože sklanjajo glave,
suho listje šelesti,
kot ihtelo bi.
Nalagal me je stokrat,
da bo tu, ko bo pomlad,
čakam, dvomim in velim,
v mislih sem le z njim.
Kdo prihaja čez polje,
kdo vabeče kliče me,
naj verjamem res očem,
slepim moč so zdaj.
Ptičice, vrnite se,
rože, dvignite glave,
zame se budi pomlad
lepša kakor maj.