Srne, srne v gozdovih,
senčnatih gajih, na zelenih tihih jasah.
Srne ve razigrane,
ki se igrate, ki skrbi še ne poznate.
Jaz pa sama kot zmeraj
hodim po gozdu, pa spomin ne zapusti me.
Davni, davni spomini,
ko sva še skupaj hodila v gozd.
Srne, urne in plahe,
se razbežijo, ko se tiho jim približam.
Srne, malo postojte,
kajti samota mi srce je zagrnila.
Sama, sama kot zmeraj
hodim po gozdu, male srne so zbežale.
Davni, davni spomini,
ko sva še skupaj hodila v gozd.