Bila nekoč je deklica,
ki si je pela, bila vesela.
Rdečih lic in šop cvetlic,
Ko jih je brala, vsa nasmejana.
S košaro polno je dobrot,
se k njej podala, da bi ji dala.
A mamica ji naročila ni tako,
le srček speljal jo je v zlo.
Bila je rdeča kapica,
res zvita in prebrisana.
Nikoli zvedel nebo nihče,
če volk jo sploh pojedel je.
A volk bil navihan je fantič,
naredil deklici ni nič.
Morda živita tam za goro,
brez vseh skrbi z ljubeznijo.
Sedaj že veste čisto vsi,
kaj s punco se godi, če se ji kam mudi.
To vedela ni mama ni,
kaj v hosti se godi, ko k babici hiti,
Pregovor star nam govori,
če se ti kam mudi, se marsikaj zgodi,
zato izberimo si vedno tisto pot,
ki polna ljubezni je dobrot.